Naši športni junaki

Na podlagi strategije razvoja športa v lokalni skupnosti in ob pobudah športnih novinarjev, lokalnih politikov in športnikov,  je bil cilj projekta od vsega začetka jasen: ohranitev zgodovine prleškega športa, hkrati pa zavarovati športnike in njihove dosežke pred pozabo, saj prehitri tempo življenja z neomejeno količino informacij posledično pomeni, da le-te gredo tudi hitreje v pozabo. Da temu ne bi bilo tako, smo se lotili projekta, s pomočjo katerega bi trajno ohranili spomin na velike športne dosežke naših ljudi.

Zavedamo se, da smo se lotili izredno zahtevnega projekta, ki ima zelo občutljivo vsebino. Vodila nas je velika previdnost, saj (ne)umestitev katerega izmed športnih junakov lahko povzroči velike polemike, kar pa za naš šport ne bi bilo ugodno. Iz navedenega razloga nismo hiteli z izvedbo, ampak smo postopoma odpravljali dileme, ki so bile postavljene pred nas.

Kriteriji za uvrstitev med “naše športne junake”:

  • prejemniki Bloudkovih priznanj iz našega območja (nagrade in plakete),
  • udeleženci olimpijskih iger,
  • športnik Slovenije (in/ali nekdanje Jugoslavije).

Vsekakor je  postavitev stalne razstavne zbirke treba razumeti kot pogumen začetek zavedanja pomembnosti športnega življenja naših ljudi. V prihodnosti se razstavna zbirka lahko kadarkoli dopolnjuje in nadgrajuje z novimi kriteriji in seveda tudi z novimi velikimi imeni športnic, športnikov in športnih delavcev iz našega okolja.

Ponosni na dosežke preteklosti,
motivirani z izzivi prihodnosti.

ŠPORTNA ZVEZA LJUTOMER

Januar, 2016


MIRO STERŽAJ (28. 2. 1933 – 8. 11. 2020) – kegljanje
1965 – Bloudkova plaketa  za tekmovalne dosežke v kegljanju (prva podelitev Bloudkovih priznanj!) in 1968 – Bloudkova nagrada za tekmovalne dosežke v kegljanju. Na SP 1968 dosegel 1. mesto ter bil večkrat član zmagovite ekipe

Svojo športno pot je začel, ko je prišel v Ljutomer. Leta 1955 se je z odličnimi rezultati uvrstil v reprezentanco Jugoslavije. Član reprezentance je bil polnih 30 let. Osvojil je 16 medalj, in sicer 12 medalj na svetovnih in 4 medalje na evropskih prvenstvih. Bil je štirikratni svetovni in trikratni evropski prvak. V svoji bogati karieri je postavil tudi tri svetovne rekorde, sedemkrat je bil razglašen za najboljšega kegljača, leta 1978 pa je bil izbran za športnika desetletja v takratni Jugoslaviji. Tekmoval je za Kegljaški klub Branik in Kegljaški klub Radenska.

Leta 2000 ga je Športna zveza Ljutomer izbrala za “športnika stoletja”. Občina Ljutomer ga je leta 2003 imenovala za častnega občana. Od leta 2012 je uvrščen med slavna imena Hrama slovenskih športnih junakov v Ljubljani. Leta 2015 je bil, kot prvi predsednik Športne zveze Ljutomer in za več kot šestdesetletno delo na področju športa, imenovan za častnega predsednika Športne zveze. 

Miro Steržaj je prejel v svoji bogati športni karieri številna najvišja priznanja na področju športa, vedno pa je našel čas za ustvarjalno delo v kulturnem (predsednik kulturnega društva v Ljutomeru) in  političnem življenju (podžupan občine Ljutomer), v poklicnem življenju pa je bil direktor podjetja Mlekopromet Ljutomer.


LJERKA ZEMLJIČ (26. 10. 1932 – 11. 6. 2023) – organizacijsko delo v športu
1966 – Bloudkova plaketa za organizacijsko in strokovno delo v telesni kulturi

Rodila se je v Ljubljani, kjer je postala športno aktivna leta 1945 v TVD Partizanu Narodni dom, za katerega je nastopala na republiških tekmovanjih v orodni telovadbi. V tem času je tudi študirala na Filozofski fakulteti.

V Ljutomer se je preselila leta 1953 in se kmalu vključila v delo TVD Partizana Ljutomer, kjer je bila 10 let načelnica društva in vodnica obenem. Organizirala je številne športne manifestacije in telovadne akademije, za katere je samostojno sestavljala točke.

Veliko dela je opravljala tudi znotraj Občinske zveze za telesno kulturo Ljutomer, kjer je bila en mandat predsednica in več mandatov članica izvršnega odbora. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bila tudi članica Izvršnega odbora TVD Partizan Slovenije in nato postala še članica odbora takratne Zveze telesnokulturnih organizacij Jugoslavije.

Leta 1959 je pričela poučevati telesno vzgojo na Osnovni šoli Ivana Cankarja v Ljutomeru in sicer vse do upokojitve leta 1992. Zanimivo pa je bilo, da je bila po poklicu slavistka, vendar so na šoli ugotovili, da ima izredne športne sposobnosti, zato so ji predlagali poučevanje telesne vzgoje. Bila je ena redkih, ki je imela naziv vaditeljice telesne vzgoje takratnega TVD Partizan Slovenije, ki je vsakoletno v Mozirju organiziralo šolanje strokovnih delavcev za delo v telesni kulturi. V tistem času sta namreč v našem okolju bila le dva strokovna delavca  s področja telesne kulture. Za svoje organizacijsko in strokovno delo v telesni kulturi je bila v letu 1966 tudi dobitnica najvišjega slovenskega priznanja na področju telesne kulture, to je Bloudkove plakete.


TONE ŽNIDARIČ (1. 3. 1926 – 2014) – strokovno delo v športu
1968 – Bloudkova plaketa za strokovno delo v telesni kulturi

Rodil se je na Grabah pri Ljutomeru v družini, ki je štela šest otrok. Leta 1943 je bil mobiliziran v nemško vojsko, od koder je leta 1944 pobegnil k zaveznikom in leta 1945 osvoboditev dočakal s 5. prekomorsko brigado. Leta 1947 se je vrnil v Ljutomer, kjer je začel poklicno delati z mladimi, predvsem na področju telesne vzgoje. Sodeloval je pri nastajanju in organiziranju takratnih “fizkulturnih” društev – TVD Partizan. V tedanjem sokolskem domu v Ljutomeru so največ pozornosti namenjali orodni telovadbi in množičnim prireditvam (zleti, na katerih je sodelovalo tudi preko 1.000 nastopajočih), na katerih so se sodelujoči predstavljali z gimnastičnimi vajami. Do leta 1960 je deloval kot inštruktor (strokovni delavec) Fizkulturne zveze Slovenije. Delovne obveznosti so ga nato vodile v Mursko Soboto, kjer je od 1960-1963 poučeval telesno vzgojo na takratnem učiteljišču. Sledila je preselitev v Radence, kjer je v podjetju Radenska postal športni referent z nalogo razvijanja športa in rekreacije med delavci. Na radenskem kopališču je organiziral plavalne tečaje in skoke v vodo, uvajati pa je začel tudi igranje košarke. Od leta 1963 do 1986 (upokojitev) je bil zaposlen na osnovni šoli Radenci, od tega je bil zadnjih 12 let (do upokojitve) ravnatelj.

Strokovno se je izpopolnjeval ob delu. Študiral je na Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani in si pridobil poklic profesorja športne vzgoje. Preko 30 let je bil aktivni vodnik, trener in organizator v TVD Partizan in šolskih športnih društvih. V Radencih je 25 let aktivno sodeloval tudi pri vodenju Maratona treh src. Ker je imel zelo rad smučanje, je bil tudi pobudnik gradnje vlečnice na Kapeli. Tudi kot upokojenec je še vedno rekreativno smučal. Za delo v telesni kulturi je prejel številna priznanja, leta 1968 pa tudi najvišje slovensko športno priznanje  – Bloudkovo plaketo za strokovno delo v športu.


KASAŠKI KLUB LJUTOMER (leto ustanovitve 1875) – kasaštvo
1977 – Bloudkova nagrada za velik prispevek k razvoju konjeniškega športa

Prve kasaške dirke na Slovenskem so bile 12. septembra 1874. leta na Radgonski cesti od križa na Lukavskem polju do Globetkinega mostu pri Ljutomeru. Športno dejavnost kasaških dirk organizira Kasaški klub Ljutomer vse od ustanovitve prvega društva »Društva za dirkanje s kobilami v kasu v Ljutomeru«, ki je bilo registrirano 26. maja 1875. leta v Gradcu. Ljutomersko dirkalno društvo je bilo registrirano le eno leto za dunajskim društvom (Wiener Trabrenn-Verein), ki je najstarejše v Evropi in je bilo registrirano 10. aprila 1874. leta.

Da bi ohranili znanje in sposobnosti naših prednikov in da bi se iz tega kaj naučili, so v Kasaškem klubu Ljutomer, s pomočjo občin Prlekije, LAS programa, in donatorjev, dali na ogled bogato dediščino reje kasaških konj in kasaških dirk. Kasaški muzej so odprli avgusta 2012. leta. V muzeju je zbrano čez 7.000 raznih zapisov, slik, pokalov, medalj in drugih pomembnih dokazov o uspešni reji ljutomerskega kasača.      

Kasaški klub ima  bogato tradicijo in je še vedno eden najuspešnejših kasaških klubov v Sloveniji tako po doseženih rezultatih, kot po organizaciji kasaških prireditev. Letno organizirajo vsaj 8 kasaških prireditev. Člani KK Ljutomer izvedejo letno preko 500 štartov.


IVAN PERŠAK (11. 12. 1934 – 23. 3. 2011) – šport invalidov
1982 – Bloudkova plaketa za delo pri športno-rekreacijski dejavnosti paraplegikov in tetraplegikov v Sloveniji

Ivan Peršak se je rodil v Bučkovcih, živel pa v Moravcih v Slovenskih goricah. V letu 1959 je v delovni nesreči postal težko gibalno oviran invalid paraplegik, vezan na invalidski voziček. Bil je pobudnik in ustanovitelj organizacije slovenskih paraplegikov in tetraplegikov, ki je iz Sekcije paraplegikov in tetraplegikov (ustanovljene 16. aprila 1969), pod njegovim vodstvom prerasla v prepoznavno reprezentativno invalidsko organizacijo – Zvezo paraplegikov Slovenije. Nadvse uspešno jo je vodil do leta 2008, ko je postal častni predsednik Zveze.

Ivan Peršak je bil velik humanist, neumorni borec, predvsem pa športnik in človek, ki si  je vsa dolga leta vztrajno prizadeval za uveljavitev vsega tistega, kar bi lahko olajšalo življenje in delo invalidov. Njegov doprinos je izredno velik.

Športni dosežki: bil je eden od pobudnikov in podpornikov športa paraplegikov v 70-tih letih, tako v Sloveniji kot bivši državi Jugoslaviji, udeleženec evropskih iger v atletiki – evropskega prvenstva od leta 1971 do 1981, leta 1972 je bil član jugoslovanske paraolimpijske reprezentance na Paraolimpijskih igrah v Heidelbergu – Nemčija, član košarkarske reprezentance Jugoslavije na dveh evropskih prvenstvih – leta 1974 in leta 1978, dolga leta je bil član košarkarske reprezentance Slovenije – nekaj let tudi trener, leta 1977 je na Dunaju osvojil zlato medaljo v metu kopja v cilj.

Za predano delo je prejel tudi najvišja državna odlikovanja, in sicer leta 1982 Bloudkovo plaketo, leta 1989  Red dela z zlatim vencem in leta 1996 častni znak svobode Republike Slovenije.


JOŽE ŠUMAK  (14. 02. 1937) – odbojka
1988 – Bloudkova plaketa za dolgoletno uspešno delo v odbojki

Jože Šumak je odbojko začel aktivno igrati leta 1955 v TVD Partizan Murska Sobota in nato nadaljeval pri Odbojkarskem klubu Branik Maribor. S takratno ekipo je osvojil 2.mesto na mladinskem državnem prvenstvu Jugoslavije. Več let je bil igralec v takratni I. zvezni ligi in  državni reprezentant.

V Odbojkarski zvezi Slovenije je bil član predsedstva OZS, predsednik trenerske organizacije, predsednik in član nadzornega odbora ter zdravnik ženske odbojkarske reprezentance.

V Ljutomeru je bil preko 20 let predsednik odbojkarskega kluba, ki deluje že preko 80 let. Leta 1991 je bil soorganizator prvega mednarodnega srečanja ženske odbojkarske reprezentance po osamosvojitvi Slovenije, ki je bila v Ljutomeru. V športu je bil aktiven skoraj 50 let, kar je svojevrsten podatek.

Ves čas svojega delovanja v športu je vedno našel tudi čas za delovanje znotraj različnih organov v lokalni skupnosti: direktor Pomurskega zdravstvenega doma, direktor Pomurskega zdravstvenega centra in direktor Zdravstvenega doma Ljutomer; član občinskega sveta Občine Ljutomer in član organov Športne zveze Ljutomer (predsedstvo in član nadzornega odbora ŠZ). V času od 1999 do 2003 je bil tudi predsednik sekcije za šolsko in visokošolsko medicino pri Slovenskem zdravstvenem društvu.


TONE FICKO (21. 4. 1947) – športna vzgoja
2014 – Bloudkova plaketa za življenjsko delo v športu

Tone Ficko je leta 1971 zaključil študij na Fakulteti za šport v Ljubljani  in si pridobil poklic profesor športne vzgoje. Kot dijak in študent jer bil v domačem kraju aktiven športnik v številnih športnih panogah.

Oktobra leta 1972 je nastopil službo kot profesor športne vzgoje na Gimnaziji Franca Miklošiča v Ljutomeru, kjer je bil zaposlen do 30.8.2012. V skoraj 40 letih službovanja je z dijaki in dijakinjami dosegal vidne športne uspehe. Izven službenih obveznosti je aktivno deloval kot vaditelj in član TVD Partizan Ljutomer, hkrati pa opravljal 20 let naloge načelnika TVD Partizan Ljutomer in bil član Upravnega odbora tega društva.

Vrsto let je bil član organov Športne zveze Ljutomer, vodja Občinske lige malega nogometa Ljutomer in Namiznoteniške lige, aktivno nastopal v obeh ligah ter bil vrsto let tudi sodnik malega nogometa.  

V moškem Odbojkarskem klubu Ljutomer je sprva bil vrsto let igralec, nato pa je več kot 20 let opravljal naloge trenerja.  

Po zaključku trenerske kariere se je posvetil sojenju odbojkarske igre. Deset let je bil aktiven sodnik, ko pa je dopolnil 55 let, je zaradi starostne omejitve začel opravljati delo delegata – kontrolorja v Odbojkarski zvezi Slovenije in Zvezi odbojkarskih sodnikov Slovenije. V Društvu odbojkarskih sodnikov Pomurje je opravljal vsa leta najodgovornejša dela in naloge, še zlasti na področju izobraževanja in vzgoje mladih sodnikov.


BRANKO BEDEKOVIČ (14. 03.1973) – rokomet
Olimpijske igre Sydney 2000

Osnovno šolo je obiskoval na Razkrižju, kjer se je seznanil z osnovami rokometa.

Je prvi prleški olimpijec. Z rokometno reprezentanco Slovenije je nastopil na Poletnih olimpijskih igrah 2000 v Sydneyu, kjer so osvojili osmo mesto. Njegov največji igralski uspeh je srebrna medalja s slovensko reprezentanco na evropskem prvenstvu leta 2004 v Sloveniji.

Igral je na položaju levega zunanjega igralca in je tekmoval v naslednjih klubih: Pomurka Murska Sobota, RK Gorenje, RK Celje Pivovarna Laško, RK Gorenje in RK Zagreb.

Za RK Celje Pivovarna Laško je nastopal med sezonami 1999/2000 – 2001/2002. Takrat je  zbral 84 nastopov, na katerih je dosegel 205 golov, sicer pa je s Celjani osvojil dva državna ter dva pokalna naslova Slovenije, medtem ko je z njimi dvakrat igral v polfinalu ter enkrat v četrtfinalu Lige prvakov.

V zadnjih letih je aktivno igral v Avstriji (v sezoni 2013/14 je igral v avstrijskem Celovcu, v sezoni 2014/15 pa v avstrijskem tretjeligašu, HIB Graz).            

Za reprezentanco Slovenije je imel 74 nastopov, na katerih je dosegel 112 golov.


URŠKA POTOČNIK (26. 08. 1993) – judo 
1. mladinske olimpijske igre Singapur 2010

Z judom se je začela ukvarjati v prleški judo šoli v Ljutomeru, kjer sta s trenerjem, Alešem Vrbančičem, disciplinirano načrtovala formo in pripravljala karierni načrt mlade judoistke.

V zgodovino našega pa tudi slovenskega športa bo ostala zapisana kot prva prleška mladinska olimpijka na prvih  Mladinskih olimpijskih igrah v Singapurju leta 2010. Dosegla je izreden rezultat, saj je v svoji kategoriji osvojila bronasto medaljo v judu, kar je bila sploh prva ženska medalja in ena od štirih medalj za Slovenijo na teh igrah.

V letu 2009 je postala mladinska evropska prvakinja, bila večkratna državna prvakinja, osvojila 1. mesto na evropskem pokalu v Zagrebu, 3. mesto na evropski rang lestvici, 5. mesto na olimpijadi mladih na Finskem in bila udeleženka svetovnega prvenstva na Madžarskem. Judo zveza Slovenije jo je razglasila za najboljšo kadetinjo v letu 2009. Bila je vrhunska kategorizirana športnica perspektivnega razreda. Urška je bila pri 17 letih, v svoji relativno kratki športni karieri, udeleženka vseh največjih mednarodnih tekmovanj.

Z osvojitvijo bronaste medalje na 1. mladinskih olimpijskih igrah pa je Urška postala pomemben člen bogate slovenske športne zgodovine.


MILICA ŠUMAK – ZEMLJIČ (22. 04. 1927 – 15. 10. 2019) – atletika-peteroboj
1951 – športnica Jugoslavije

Milica Šumak-Zemljič,  rojena v  Ljutomeru, je po drugi svetovni vojni bila povabljena v Akademski atletski klub Mladost v Zagrebu , kjer je nastopala med letoma 1947 in 1952. V Zagrebu je leta 1948 končala Višjo šolo za telesno kulturo.  Kot ena najbolj vsestranskih atletinj svoje generacije je tekla na 60 m, 100 m in 200 m ter 80 m z ovirami. Nastopala pa je tudi v skoku v višino in daljino, suvanju krogle, troboju in peteroboju.

Leta 1949 se je začel njen vzpon v vrh jugoslovanske ženske atletike. Leta 1950 je postala posamična državna prvakinja v teku na 100 m, skoku v daljino ter štafetah 4×100 m in 4×200 m. Za reprezentanco je imela prvi nastop leta 1949 (dvoboj Jugoslavija : Švica). Leta 1950 je bila tudi na evropskem prvenstvu v Bruslju. Od reprezentance se je poslovila leta 1952 v Ljubljani, na troboju proti Avstriji in Nemčiji. Istega leta se je odločila končati športno kariero zaradi zdravstvenih težav.

V relativno kratki športni karieri, ki je trajala sicer “le” šest sezon, je osvojila 15 naslovov državne prvakinje posamezno in ekipno ter postavila 13 državnih rekordov. Konec leta 1951 je bila zaradi vrhunskih rezultatov razglašena za najboljšo športnico Jugoslavije in postala šele druga ženska v takratni državi s tem prestižnim nazivom.        

Leta 1953 se je vrnila v Ljutomer, se poročila in začela poučevati športno vzgojo v Ljutomeru, vse do upokojitve leta 1981. Svoje življenje je posvetila športu in pedagoškemu delu z mladimi.  Prejemnica Bloudkove plakete za življenjsko delo v športu 2015.


BRANKO ŽNIDARIČ (9. 03. 1960) – organizacijsko delo v športu
2021 – Bloudkova plaketa za življenjsko delo v športu

Branko si je v več kot 40-letnem delovanju neutrudno prizadeval za razvoj športa v Upravni enoti Ljutomer.

Sodeloval je pri ustanavljanju različnih športnih organizacij in njihovem povezovanju na lokalnem in državnem nivoju. Velik poudarek je dajal razvoju športa otrok in mladine. Svetoval in pomagal je mnogim športnim zvezam in občinam v regiji in širše pri vzpostavljanju sistemske ureditve športa, posebno skrb pa je namenjal športni dediščini v Upravni enoti Ljutomer.

31 let je bil tudi sekretar Športne zveze Ljutomer, 21 let direktor javnega zavoda za šport v Ljutomeru in pet let strokovni delavec za šport na Občini Ljutomer.

Poleg rednega dela je prostovoljno deloval v najvišjih krovnih športnih organizacijah v državi, od tega 24 let v organih OKS – ZŠZ.


JANEZ SLAVIČ (11. 6. 1943)
kasaštvo/2022 – Bloudkova plaketa za življenjsko delo v športu

Mag. Janez Slavič, dipl.ing.agr.  je leta 1992 prevzel vodenje Kasaškega kluba Ljutomer, katerega začetki segajo v leto 1875. Mag. Janez Slavič je že v letih, ko je še delal v Gornji Radgoni, pomagal pri organizaciji kasaških dirk v Športnem centru Trate. Od leta 1992 pa do leta 2021 je zapisan  Kasaškemu klubu Ljutomer iz središča Prlekije. Veliko se je postorilo v času njegovega predsedovanja in z njim se je nadaljevala tradicija prednikov, ki so bili ves čas v ospredju na tekmovalnih stezah v domovini in tujini.

Pod Slavičevim vodstvom so bili na hipodromu v Ljutomeru izvedeni številni infrastrukturni projekti. Najprej leta 1993 manjša tribuna za tehnično osebje in goste, leto dni pozneje, ko je Ljutomer gostil Evropsko prvenstvo amaterskih voznikov konj FEGAT,  je bila zgrajena pokrita tribuna za 1000 gledalcev. Ves čas se posodablja steza, ki danes daje vrhunske kilometrske dosežke. Leta 2006 so bili zgrajeni sodobni hlevi, 4 leta pozneje nov skedenj, vse čas pa se posodablja klubske prostore, v katerih od leta 2012 deluje kasaški muzej. Hipodrom je urejen in daje odlične pogoje za trening, tekmovanje in samo organizacijo kasaških dirk. Mag. Janez Slavič se po treh desetletjih vodenja Kasaškega kluba Ljutomer  povsem ni umaknil iz tega športa. Ostal je član upravnega odbora, kjer s svojimi bogatimi izkušnjami in premišljenostjo svetuje mlajšim.

V 29-letih predsedovanja je bil Kasaški klub Ljutomer vsako leto najuspešnejši klub v Sloveniji in dobitnik državnih prvenstev:

  • 4-letnih kasačev – DERBY – 17 zmag,
  • 3-letnih kasačev – 22 zmag,
  • 2-letnih kasačev – 24 zmag,
  • Šampionat Slovenije – 12 zmag,
  •  Jesenski kriterij – 16 zmag.

Mag. Janez Slavič je s svojim športnim udejstvovanjem na področju kasaštva v Sloveniji prvi in najzaslužnejši, da je ta šport še vedno na tako visokem nivoju v slovenskem in evropskem merilu.